Križarjenje s Costa Magico
Uvod – Ladijska rezervacija – Dosegljivost luke – Križarka –
Pristanišča – Njihove koordinate – Začetek potovanja –
Kopenske ekskurzije – Bari – Katakolon in Olimpija – Pirej in
Atene – Izmir in Efez – Istanbul – Krf – Konec potovanja –
Obračun stroškov – Zaključek – Priloga
Uvod
Poleti 2014 smo šli na družinsko križarjenje po vzhodnem
Sredozemlju s turistično križarko Costa Magica. Križarili
smo: jaz, žena Marinka in hčerka Vesna (17 let). Vhodna in
izhodna luka so bile Benetke. Križarjenje je trajalo 10 dni
od 16. 7. do 26. 7. 2014.
Ladijska rezervacija
Kakšna dva meseca pred izplutjem ladje sem v agenciji Svet
križarjenj najprej rezerviral potovanje. Izpolniti je treba
formular s podatki za vsakega člana skupine: ime in priimek,
datum rojstva, številko potnega lista, naslov, telefon ipd.
Izbereš tudi kabino.
Cena rezervacije je odvisna od kabine, ki jo izbereš, in se
spreminja od dne do dne. V splošnem narašča z bližanjem
izplutja. Če kaže, da ladja ne bo polno zasedena, se v zadnjih
dneh lahko cena precej zniža. Jaz sem za kabino s tremi
posteljami in balkonom plačal 2 × 1149 EUR, pri čemer za
Vesno ni bilo treba plačati nič, ker še ni bila polnoletna.
Dodatno sem plačal še 3 × 140 EUR pristaniških taks,
(neobvezno) zavarovanje za odpoved potovanja 73 EUR ter
(neobvezno) zavarovanje za medicinsko asistenco Coris v tujini 3
× 12 EUR. Kaj točno ti dve zavarovanji prinašata, me ni
preveč zanimalo. Z raznimi dodatnimi drobnjarijami je vse
skupaj zneslo 2837 EUR. Bil je tudi že skrajni čas, saj je
bilo na voljo le še nekaj ustreznih kabin.
Rezervacija pokriva: kabino, hrano, pitno vodo v avtomatih in
zabavne prireditve. Ne pokriva pa pijač, nakupov in ekskurzij
na kopno.
Agencija mi je izstavila predračun in plačati sem moral v
enem dnevu na njihov tekoči račun. Hkrati sem agenciji po
e-pošti poslal še skenirano potrdilo o plačilu. S tem je
bila rezervacija potrjena. Plačaš lahko tudi v obrokih,
zadnjega mesec dni pred izplutjem. Na agenciji sem tudi
pridobil opis ekskurzij, ki jih Costa organizira v vsakem
pristanišču.
Teden dni pred izplutjem ti agencija po pošti pošlje
navodila, vkrcne karte za vsakogar, lepilne listke za prtljago
ipd. Vsak član ima lahko praviloma en kos ročne prtljage in
do dva velika kovčka. Mi smo imeli vsak po en nahrbtnik in po
en kovček s kolesci, ker je tako mnogo laže potovati.
Človek bi mislil, da je s plačanjem rezervacije pokril vse
stroške bivanja na ladji, če le ne bo pil drugega kot vodo iz
avtomatov. Pa ni tako. Costa namreč na ladji dodatno
zaračunava napitnino v višini 8 EUR na dan na osebo, kar je
treba pred odhodom z ladje posebej plačati. To je za nas zneslo
dodatnih 3 × 8 × 10 EUR. Zvito od Coste, ni kaj! Menda
to napitnino potem razdelijo med osebje.
Dosegljivost luke
Iz Ljubljane do Benetk in nazaj je svoj čas vozil vlak. Danes
ni več tako. Na voljo sta naslednji dve glavni možnosti: (i)
vlak Ljubljana – Beljak, nato vlak Beljak – Benetke; ali pa
(ii) kombi Ljubljana – Benetke in nazaj, za kar poskrbi Svet
križarjenj oziroma kako druga agencija.
Izbral sem vlak, ker je bolj udoben in tudi ni težav s
stranišči. Za tri povratne vozovnice sem plačal 3 × 110
EUR. Karte sem kupil par dni pred izplutjem; če bi jih kupil
prej, bi bil menda deležen nekakšnega popusta. Kombi je
dvakrat cenejši: 3 × 50 EUR. V nadaljevanju se bo
pokazalo, da bi bil kombi kljub neudobju boljša izbira.
Križarka
Ladja Costa Magica je tipična turistična križarka iz flote
kakšnih desetih križark italijanske firme Costa Crociere:
=============================
Ladja Costa Magica
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
teža 100.000 ton
dolžina 270 m
širina 34 m
ugrez 8 m
krovi 8 polnih + 3 delni
hitrost 20 vozlov
posadka 1000
potniki 3500
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Ladja ima tri glavne tipe kabin: notranje (brez oken), zunanje
z oknom in zunanje z balkonom. Slednje so najboljše, a tudi
najdražje. Tipična kabina z balkonom ima tri postelje,
kopalnico, sef, televizijo in minibar ter je dovolj prostorna
za udobno bivanje. Mi smo imeli kabino 9245 na krovu 9 na
desnem boku spredaj, kar se je pokazalo za odlično lego. Med
krovi so stopnice in dvigala.
Na odprtih krovih so igrišča, bazeni, ležalniki in celo
tobogan ter tekaška proga. Vse skupaj je videti kot plavajoč
rekreacijski park. Ladja ima tudi 4 × 12 rešilnih čolnov,
v katere menda gredo vsi potniki. Če malo preračunaš in
pogledaš velikost čolnov, to verjetno ne drži.
Pristanišča
Načrtovana – in nato tudi opravljena – pot je bila naslednja:
=============================================
Datum Dan Pristan Prihod Odhod
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
16.7. sre Benetke – 17:00
17. čet Bari 12:30 18:30
18. pet Katakolon 13:30 18:30
19. sob Pirej 09:00 15:00
20. ned Izmir 08:00 14:30
21. pon Istanbul 08:00 –
22. tor Istanbul – 13:00
23. sre morje – –
24. čet Krf 13:00 19:00
25. pet morje – –
26. sob Benetke 09:30
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Med pristanišči je ladja plula precej pod svojo maksimalno
hitrostjo, tipično s 16 vozli in občasno celo z 12 vozli.
Njihove koordinate
V vsakem pristanišču sem – za lastno zabavo – z merilnikom
GPS izmeril zemljepisne koordinate zasidrane križarke; meril
sem na sprednjem delu palube 9:
================================
Luka LAT LON
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Benetke 45:26:04 12:18:35
Bari 41:08:14 16:52:01
Katakolon 37:38:44 21:19:11
Pirej 37:56:16 23:38:12
Izmir 38:26:42 27:08:47
Istanbul 41:01:36 28:59:08
Krf 39:37:59 19:54:07
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Eden izmed programov na televiziji v kabini je nenehno
prikazoval trenutno lego ladje (s koordinatami), njen kurz,
hitrost ter prevoženi tir. Ujemanje koordinat z mojimi
meritvami je bilo popolno: kakšno sekundo (30 m) gor ali dol.
Komandni most ladje je pač drugje kot njen kljun! Merilnik GPS
je celo kazal nadmorsko višino palube 9 in sicer okrog 30 m!
Začetek potovanja
Iz Stožic smo se zjutraj s taksijem Laguna odpeljali na
železniško postajo (5 EUR). Vlak je peljal le do Jesenic, ker
so od tam naprej Avstrijci popravljali progo. Naložili so nas
na avtobuse in prepeljali v Beljak. Tam smo imeli okrog 2 uri
prostega časa do vlaka za Benetke. Vlak je v Benetke (postaja
Santa Lucia) prispel nekaj čez 14 LT. Čas v Italiji je enak
kot pri nas. Na postaji so bili delavci s Coste Magice, ki smo
jim oddali kovčke (pri tem smo nanje nalepili dobljene
nalepke); delavci so zbrano prtljago dostavili na ladjo
neposredno v našo kabino (3 × 5 EUR). Osvobojeni težke
prtljage smo šli le z ročno prtljago peš na trg Piazza Roma,
kjer smo kupili vstopnice za People Mover – avtomatični vlak
do pomolov, kar je zneslo 3 × 1 EUR. Vožnja do pomolov,
kjer so zasidrane križarke, je kratka. Če ne bi bilo tako
vroče, bi lahko šli kar peš.
Na pravem pomolu (ob njem vidiš svojo ladjo) vstopiš v
poslopje, kjer te pričaka gromozanska vrsta potnikov, ki vsi
čakajo na vkrcanje. V vrsti smo preživeli kakšno uro. Uradno
vkrcanje je sicer trajalo od 13:30 do 16:30, to je, do pol ure
pred izplutjem. Takšno vkrcanje torej traja tipično 3 ure.
Če ne prideš pravočasno, ladja odpelje brez tebe.
Ko prideš na vrsto, pokažeš potni list in vozne karte, nakar
te spustijo naprej v ladjo. Pred tem greš skozi rentgen. Na
ladjo ni dovoljeno vnašati hrane in pijače. Poiščeš svojo
kabino, kjer te na postelji že čakajo razne informacije in
kartica Costa Card. To je kartica, s katero odklepaš kabino in
s katero plačuješ vse storitve na ladji. Vsak potnik v kabini
dobi svojo kartico. Eno izmed kartic, seveda mojo, je treba
registrirati, to je, povezati jo z ustrezno kreditno kartico
(Mastercard je OK). Registracijo opraviš na posebni napravi
ali pa to stori uslužbenec za pultom Customer Service. Tako
sem storil tudi jaz. Praviloma se registrira le ena kartica za
vsako kabino; vse ostale kartice iz te kabine potem bremenijo
registrirano kartico.
Kmalu po zavzetju kabine ti vanjo dostavijo kovčke. Obišče
te tudi lokalni steward, ki skrbi za tvojo kabino, in ti poda
par informacij, od katerih je najvažnejša njegova telefonska
številka, na katero ga kličeš, če imaš kakšne probleme
ali zahteve. Pokaže ti tudi, kje v omarah so spravljeni
rešilni jopiči. Naš steward je bila vzhodnjakinja Ranesa.
Križarke so obvezane, da vsem na novo vkrcanim potnikom
pokažejo, kako poteka reševanje v sili. Že kako uro po
izplutju (ki ga sploh nismo opazili) smo po zvočniku slišali
– v petih ali šestih jezikih – naj iz omar vzamemo rešilne
jopiče in se odpravimo na palubo 4, kjer bo demonstracija
reševanja. Tako je tudi bilo – spet v petih ali šestih
jezikih, kar je postalo prav neznosno. Nasploh je na Costi
Magici mnogo večjezičnih obvestil, kar je izredno
nefunkcionalno in dokaj moteče, razen če se hočeš učiti
novih jezikov ;-)
Ladijski režim
Režim na ladji je naslednji. Voda iz pip ni pitna. Žejo si
gasiš, kot že rečeno, na vodnih avtomatih. Mnogi na njih
tudi natakajo vodo v svoje steklenice. Sicer pa je treba vso
pijačo – brezalkoholno in alkoholno – kupovati v barih in
restavracijah. Liter vode stane 3 EUR, malo pivo 5 EUR in
steklenica vina od 20 do 40 EUR. Vino lahko naročiš tudi po
kozarcih: 5–10 EUR.
Zajtrk in kosilo sta v samopostrežnih restavracijah. Vrste so
dolge. Najbolje je, da greš zgodaj (okrog 12 h) ali pozno
(okrog 14 h). Posebne restavracije pečejo pice ves dan.
Večerjaš v klasični restavraciji za stalno mizo.
Restavracijo in mizo ti določi osebje. Izbereš lahko čas, ko
boš večerjal: prvi sed (ob 19 h) ali drugi sed (ob 21:30).
Potniki, ki imajo kabine z balkonom, imajo prednost pri izbiri
časa. Mi smo dobili lepo mizo za tri osebe, tako da smo bili
lepo sami zase. Vedno nam je stregel isti natakar. Hrana je
dobra in vsebuje šest hodov: predjed ali juha, prva in druga
glavna jed, solata, sir, sladica. Menu je v italijanščini in
v angleščini. Po par dneh so nam začeli prilagati menu v
italijanščini in slovenščini. Slednja je bila precej
polomljena in dostikrat neustrezna, vendar je kazala dobro
voljo Coste. Vsega skupaj smo za pijačo (vodo, pivo in vino)
pri večerjah, v barih in v minibaru v sobi zapravili 210 EUR.
Slaba polovica tega zneska je šla za dve steklenici vina
Bardolino Classico. Takšno steklenico naročiš, potem ti jo
pa natakar shranjuje, dokler je ne izprazniš. Costa
priporoča, da na večerjo ne prihajaš v kratkih hlačah in v
majici z odkritimi rameni. Se pa tega kakšna polovica moških
ne drži, sankcij pa seveda ni nobenih.
Med večerjo krožijo naokrog fotografi in te slikajo, če ne
odkloniš. Slike potem razstavijo v posebnih škatlah, kjer jih
lahko poiščeš in kupiš. Slikajo te tudi ob prvem vkrcanju
na ladjo; na to smo pristali in za eno skupinsko sliko odšteli
15 EUR. Fotografi te radi ustavijo tudi, ko greš mimo
njihovega ateljeja, in te snemajo na kopnem, če greš na
organizirano ekskurzijo. Slik seveda ni obvezno kupiti. Menda
stane ena slika 5 EUR.
Vsak večer prinese steward v kabino ladijski bilten. V njem so
navedene različne informacije glede sidranj, ekskurzij,
prireditev ipd. za naslednji dan.
Dvakrat na dan, tipično med zajtrkom, izhodom na kopno ali med
večerjo, steward pospravi sobo. Po moje bi bilo dovolj to
storiti zgolj enkrat.
Kadiš lahko na balkonu in v nekaterih barih na odprtih
palubah.
Osebje je v glavnem filipinsko, indijsko in podobno. Vsi so
izredno vljudni. Tisti, ki imajo stik s potniki (npr. stewardi
in natakarji), govorijo izvrstno angleščino. Menda podpišejo
pogodbe za 4–9 mesecev. V tem času delajo vsak dan – brez
dneva odmora – enajst ur. Novodobno suženjstvo, ni kaj. Na
ladji je bil zaposlen tudi en Slovenec, ki je skrbel za
morebitne potrebe slovenskih potnikov; teh nas je bilo okrog
deset. Menda je on prevajal menuje in nam občasno v kabino
poslal kakšne informacije v slovenščini. Slovnica teh
sporočil je bila grozna.
Kopenske ekskurzije
Vsakokrat, ko se ladja zasidra v pristanišču, lahko greš na
kopno. Možnosti sta dve: greš po svoje ali pa se pridružiš
raznim ekskurzijam, ki jih organizira Costa. Takoj ob prvem
vkrcanju te v kabini – med drugim – čaka seznam
razpoložljivih ekskurzij. Če te katera zanima, izpolniš
priloženi formular in ga vržeš v nabiralnik poleg pisarne
za ekskurzije. Mi smo od vseh ekskurzij izbrali samo eno, tisto
iz Izmira v Efez. Vse ekskurzije imajo podobno ceno, okrog 60
EUR na osebo. Očitno bi lahko mimogrede zapravili preko tisoč
EUR!
Pri organizirani ekskurziji se potniki zberejo v predpisanem
prostoru ob predpisanem času; oboje je navedeno v ladijskem
biltenu. Tam dobijo vodiča in nalepke na obleko. Potem vsa
čredica sledi vodiču skozi ladijski izhod do avtobusov, ki
že čakajo. Z istimi avtobusi se potem tudi vrnejo. Če greš
sam, se pa moraš po izhodu z ladje znajti, kakor veš in
znaš.
Kadar je dovolj časa, je najbolje, da greš sam in uporabiš
lokalni prevoz, ki je pač na voljo: redni avtobus ali vlak,
turistični avtobus ali taksi. Najcenejši je seveda redni
prevoz. Kadar pa časa ni dovolj, je najbolje, da uporabiš
poseben avtobus, ki ga priskrbi Costa (shuttle bus), vendar
samo v nekaterih pristaniščih. Takšen avtobus te odpelje od
ladje na kakšno končno lokacijo in te ob predpisanem času od
tam pripelje nazaj na ladjo. Vmes pa delaš, kar hočeš. Ali
je prevoz s shuttlom organiziran ali ne, zveš v ladijskem
biltenu predhodni večer. Prijaviš se tako kot za ekskurzijo.
Cena prevoza s shuttlom je sicer višja od cene rednega
prevoza, a precej nižja od (vodene) ekskurzije. Večinoma je
to najboljša izbira.
Bari
V Bariju smo šli iz pristanišča v mesto kar peš. Ni daleč.
Videti ni kaj posebnega. Še najboljši je sprehod po promenadi
ob morju. Očitno je Bari samo zato postajališče, da se tam
vkrcajo potniki iz južne Italije in da križarka dopolni
zaloge. Ob vrnitvi sem prav na pomolu odkril majhen bife, kjer
se zbira tudi ladijsko osebje. Prijetno je bilo spiti pivo po
normalni ceni 3 EUR. Vesna je v mestu kupila nogometno majico
Muellerja. Pred spanjem smo ure prestavili za 1 uro naprej, na
grški čas.
Katakolon in Olimpija
Katakolon je prijetna majhna vasica. Vzeli smo shuttle do
Olimpije in nazaj: 3 × 14 EUR. Vozni red rednega vlaka je
bil namreč neprimeren, taksi predrag (2 × 40 EUR), lokalni
turistični avtobusi – Katakolon Express – pa nič kaj
cenejši od shuttla (3 × 10 EUR).
Vožnja do Olimpije, nove in stare, traja okrog 3/4 ure. Tam
kupiš vstopnice za arheološko področje (3 × 6 EUR) in za
arheološki muzej (3 × 3 EUR). Stara Olimpija je
veličastna in precej večja, kot sem pričakoval. Glavno
orientacijo nudijo ostanki stebrov Zevsovega in Herinega
templja, zadaj za njima pa skozi obokana vrata prideš na
znameniti stadion. Stebri niso iz enega kosa, ampak iz
posamičnih, drug na drugega naloženih metrskih kosov. Zlahka
začutiš duh starega časa, ko so sem prihajali Grki z vseh
koncev in tekmovali. Prva zabeležena olimpijada je bila leta
776 BC, ko smo Slovenci še plezali po drevju.
Posamičen obiskovalec ima v Olimpiji veliko prednost pred
skupinami: te se spravijo vsaka pod svoje drevo v senco, vmes pa
pustijo veliko praznega prostora, kjer lahko v miru raziskuješ.
Tako sem, za zabavo, s koraki izmeril dolžino in širino
stadiona: 122 × 18 dvojnih korakov. Med dvema kamnitima
mejnima črtama na vsakem koncu pa znaša dolžina 91 dvojnih
korakov. Moj dvojni korak znaša 1,7 m, zato ima stadion
dolžino ~200 m oziroma med črtama ~150 m. To je torej en
(olimpijski) stadij.
Ogled je trajal prekratki dve uri. Pol ure pred odhodom ni bilo
našega avtobusa nikjer, še najmanj pa tam, kjer smo ga
zapustili. Očitno je šofer medtem opravil še eno vožnjo,
nas pa pustil čakati v skrbeh. Par minut pred dogovorjenim
terminom pa se je le prikazal. Vrnili smo se pozno, zato nisem
imel časa, da bi vsaj malo posedel v enem izmed prijetnih
barov na morski obali.
Ta dan se nam je v kabini pokvarilo stranišče. Poklical sem
stewarda in kmalu je bilo vse urejeno.
Pirej in Atene
Pirej je pristanišče za Atene. Je zelo veliko. Sidrali smo na
severnem, Atenam bližjem koncu. Iz pristanišča prideš v
Atene na več načinov. (i) Peš greš do podzemeljske in naprej
z njo (1,5 EUR). Pot je dolga in vroča. Do podzemeljske lahko
vzameš tudi mestni avtobus 859 ali 843; karto (1.5 EUR) kupiš
v kakšnem kiosku; velja tudi za podzemeljsko. (ii) Boljša
možnost je avtobus X80, ki ima v pristanišču dve postaji in
od tam pelje v središče Aten. Povratna karta stane 4 EUR.
Karto kupiš na avtobusu. (iii) Taksisti so menda nasilni in
goljufivi ter računajo 15 EUR v eno smer. Na kratkotrajne ture
menda nočejo. (iv) Izbrali smo kar Costin shuttle (3 × 15
EUR), ki nas je v pol ure pripeljal do oboka Meline Mercouri,
prav pod južnim pobočjem Akropole.
Vhod na Akropolo gre skozi Dionizijevo gledališče, kjer smo v
vrsti stali kakšne pol ure. Cena 3 × 12 EUR. Akropola je
fascinantna, vendar se mi je zdela manjša od Olimpije. Glavni
poslopji sta veliki Partenon, ki so ga ravno obnavljali, in
bližnji tempelj s kariatidami. Temistoklej in Periklej sta res
dobro unovčila zmago nad Perzijci in razcvetela svoje mesto.
Gneča turistov je gromozanska. Po ogledu smo zavili v bližnjo
Plako po ulici samih prodajaln in se okrepčali v normalnem
bifeju malo izven turistične poti. Kupil sem kapo (ki je
poleti nujna) in majico z napisom Molon labe. Pridi in vzemi,
je rekel Leonidas Kserksesu. Za spodoben obisk arheološkega
muzeja ni bilo dovolj časa. Med našo odsotnostjo je osebje
počistilo vse balkone na ladji.
Zvečer je bila na ladji gala (kapitanova) večerja. Prav za ta
namen sem s sabo vlačil suknjič in kravato. Približno
polovica moških je bila v suknjičih in kravatah, celo
metuljčkih, in kake tri četrtine žensk v večernih oblekah.
Tudi Marinka in Vesna sta se lepo napravili. Kratkih hlač in
majic pa ni bilo videti. Menda si ustrezno opravo lahko celo
izposodiš na ladji. Pokazalo se je, da obleka res dela
človeka: vzdušje pri gala večerji je bilo vse drugačno kot
sicer. Po večerji je dobila Vesna v kabino še povabilo na
teen party, a ni šla.
Izmir in Efez
Na izhode v Turčiji moraš s sabo vzeti potni list. Viza v
njem ni potrebna. Turki tudi nimajo evrov, ampak lire (1:3).
Paziti moraš, da ti ne podtaknejo starih lir, ker zdaj
uporabljajo nove. Na ladji lir ne moreš kupiti.
Udeležili smo se Costine ekskurzije v Efez z nekaj avtobusi (3
× 60 EUR). Vožnja do tja traja kakšno uro. Potniki smo
bili porazdeljeni po avtobusih glede na jezik; mi smo sedli v
angleškega. Naš vodič, Turek, je bil odličen; na sumu ga
imam, da je bil kakšen profesor zgodovine. Na poti do tja smo
se ustavili v repliki rimske vile, kjer smo popili kavo in šli
na stranišča. Ob cesti je polno nasadov oliv in breskev.
Izmir, nekoč Smirna, je tretje največje turško mesto, takoj
za Istanbulom in Ankaro. Njegov sosed Efez je bil svoj čas, po
zmagi Grkov nad Perzijci, trgovsko središče ionske lige, ki
so jo ustanovile in bogato izkoriščale tedanje Atene. Takrat
je mesto ležalo tik ob morju in je bilo pristanišče; do
danes se je zemlja dvignila in morje leži nekaj kilometrov
proč. Kasneje je postal Efez drugo največje rimsko mesto,
takoj za Rimom. V njem je pridigal krščanstvo tudi Pavel;
znano je njegovo pismo Efežanom, ki je sestavni del Biblije.
Ko si kot starodavnik priplul po morju v Efez, si najprej
zagledal ogromen amfiteater, ki stoji še danes. Bil je ves v
belem marmorju. Mimo njega je vodila pot na kvadratno agoro
(trg) za trgovce, in še naprej po hribu navzgor. Višje so
stale hiše, bolj luksuzne so bile. Blizu vrha so stale najbolj
luksuzne prodajalne: Armaniji in Gucciji takratne dobe. Pred
njimi je bila pot pokrita z mozaikom. Vidimo ga še danes.
Zanimivo je bilo videti tudi veliko knjižnico in nekdanje
sanitarije – vrsto lukenj drugo ob drugi, kjer so gospodje
opravljali svoje potrebe in se medtem socializirali.
Nazaj grede smo se ustavili v rokodelnici preprog. Majhna
debeluška s spretnimi prsti je pokazala, kako se tke. Glavni
šef je potem razkazal vrsto preprog. Bile so res čudovite.
Najdražja od prikazanih je dosegala ceno okrog 100.000 EUR.
Dve dekleti jo menda delata eno do dve leti. Komaj sem se
ubranil poskusov, da bi mi kaj prodali.
Istanbul
Križarka se je zasidrala prav sredi mesta, ob vhodu v zaliv
Zlati rog. Z balkona kajute se je kakšno miljo daleč lepo
videl polotok in na njem tri glavne znamenitosti: palača
Topkapi, Hagia Sophia in Modra mošeja. Costa je organizirala
prevoz s shuttlom za 3 × 19 EUR, vendar smo imeli dovolj
časa za mestni prevoz. Čisto blizu pristana namreč vozi
tramvaj, le izhod iz luke smo najprej zgrešili. Ko smo menjali
evre v lire na ATM pred še zaprto banko, pri čemer nam je
pomagal blizu stoječi varnostnik, smo na postaji na avtomatu
"Jetonmatic" kupili žetone. Eden stane 1,5 EUR. Costa je torej
nesramno navila svoje cene. Klimatiziran tramvaj nas je
pripeljal neposredno pred omenjene tri znamenitosti, ki stojijo
čisto blizu druga druge.
Ogled Modre mošeje je brezplačen. Moški sezujemo čevlje in
jih damo v plastično vrečko, ki je na razpolago. Ženske
morajo imeti pokrito glavo, ramena in kolena. Na voljo so
naglavne rute in ogrinjala. Notranjost mošeje je čudovita, le
gneča je huda. Pred mošejo se moraš tudi ubraniti samozvanih
vodičev, ki ti jo hočejo razkazati, in prodajalcev razne
literature.
Hagio Sophio smo si ogledali le od zunaj.
Palača Topkapi je bila v času, ko so Turki vladali svetu,
upravno središče njihovega imperija. Tu je prebival sultan in
tu je imel tudi svoj harem, menda 300 žensk. Vstopnina za
oboje, palačo in harem, znaša 3 × 15 EUR in je vredna
plačila. Vrtovi, razstavljeno orožje in nakit, haremske sobe.
Arabski napisi in islamski mozaiki. Pipe in divani. Znali so
živeti. Palača je ob torkih zaprta.
Kosili smo na trgu med Plavo mošejo in Hagio Sophio. Kljub
elitni legi so bile cene razumne: kebab 8 EUR, pica 8 EUR,
kokakola 2 EUR. Piva žal niso stregli. Med kosilom, nekaj po
13 h, so se iz minaretov oglasili mujezini. Po zvočnikih,
seveda. Eksotični napevi, bolj prijetni od katoliških zvonov.
Nedaleč proč je znameniti bazar. Ogromen, bleščeč, ni da
ni. Zanimiv je bil napis "Genuine Fake Watches". Trgovci so
bistri in izjemno spretni. Na zalogi imajo kup duhovitih opazk,
da te primamijo. Če navedeš razlog, zakaj ne bi kupoval,
čudovito parirajo. Vnaprej moraš biti odločen, da ne boš
kupoval, sicer si pečen. Bazar je pravi labirint ulic in iz
njega smo prišli povsem drugje, kot smo mislili. Pravo smer
smo potem našli po prvem kažipotu, na katerega smo naleteli.
Ob nedeljah je bazar zaprt.
Središče Istanbula je lepo in čisto. Beračev ni videti. Je
pa mnogo vojakov z brzostrelkami, oboroženih policistov in
vsakovrstnih varnostnikov. Vidiš pokrite in odkrite ženske.
Marsikatera je naparfumirana. Hodili smo skupaj in nikoli ni
Vesne nihče nadlegoval. Kako je v bolj zakotnih delih, pa ne
vem.
Morski promet mimo naše zasidrane ladje je bil zelo gost. To
pa zato, ker leži Istanbul ob vhodu v bosporsko ožino. Z
obale smo videli dolg viseč most, ki ožino prečka.
Po lastni evidenci se mi je poraba denarja preko Costa Card
nevarno približala limiti na kreditni kartici, 650 EUR. To sem
preveril tako, da sem v potniški pisarni pridobil izpis
porabe. Res. Zato sem vplačal depozit 200 EUR in za prav
toliko se mi je obremenitev kreditne kartice zmanjšala.
Krf
Istanbul je bil najbolj oddaljena točka potovanja; zatem smo
se začeli vračati bolj ali manj po isti poti. Sprva so nas
spremljali mujezini z minaretov, kasneje smo videli dva ogromna
svetilnika ob bosporski ožini. V ustje dardanelske ožine smo
pripluli ponoči. Kanal je širok kakšno miljo in osvetljen s
svetilniki kot božično drevo. Videl sem svetilnik s 5 lučmi
po vertikali. Južni rt Peloponeza smo obpluli podnevi in je
bil lepo viden. Nad vsakim kopnim so bili praviloma konvektivni
oblaki.
Ladja je priredila gala poslovilno večerjo. Predstavili so se
nam kuharji in strežno osebje. Suknjičev in oblek je bilo
občutno manj kot prvič. Po vrnitvi v kajuto nas je na
postelji presenetil zajec, spretno narejen iz brisač, in z
Vesninimi očali na nosu. Naredila ga je Ranesa.
Iz pristanišča na Krfu vozi v mesto lokalni Blue bus. Povratna
karta znaša okrog 5 EUR. Mi smo raje vzeli shuttle bus za 3
× 8 EUR. Na Krfu smo že bili pred par leti, zato nam je
bil znan. Ogledali smo si staro trdnjavo (2 × 4 EUR) ter
pod njo, na čudoviti razgledni točki, nekaj spili (15 EUR).
Nato smo si ogledali mesto. Glavne prodajalne ulice so cvetoče,
turistov je polno.
Konec potovanja
Med vračanjem v Benetke smo pluli blizu hrvaške obale. Videl
sem večino znanih otokov. Najbližje smo pluli ob Visu, kjer
se je lepo videla Komiža. Ure smo prestavili za 1 uro nazaj na
italijanski čas.
Dan pred pristankom (predvidenim ob 9:30 AM) sem šel poslušat
navodila glede izkrcanja. Poslušal sem dvakrat: slovensko in
angleško predstavitev, prvo za kakšnih pet ljudi in drugo za
kakšnih dvesto. Takole gre.
Zvečer pred izkrcanjem dobiš v kabino barvne nalepke za
prtljago. Mi smo dobili modre. Potem spakiraš kovčke, jih
opremiš z nalepkami in do enih ponoči postaviš pred vrata
kabine, od koder jih odnese osebje. V kabini obdržiš le
potrebno obleko in ročno prtljago.
Zvečer te obišče steward in ti zaklene minibar ter ažurira
porabo pijače. Costa Card lahko uporabljaš še do enih
ponoči; po tem moraš plačevati z gotovino.
Zjutraj ob šestih dobiš v nabiralnik pred kabino izpis porabe
denarja (z vključeno napitnino) na Costa Card. Če se z njim
strinjaš, ti ni treba narediti ničesar. Ko boš zapustil
ladjo, bo Costa obremenila tvojo kreditno kartico za navedeni
znesek. Hitro in preprosto, ni kaj. Če je kaj narobe, se
zglasiš v potniški pisarni in stvar urediš.
Zjutraj do osmih zapustiš kabino in greš sedet v kakšen
salon. Ob predpisani uri greš na predpisano lokacijo in
čakaš na objavo izhoda. Potniki iste barve se izkrcajo
skupaj. Da smo modri prišli na vrsto, je trajalo skoraj dve
uri. Celotno izkrcavanje pa traja okrog 3 ure.
Ko zapustiš ladjo, ti zadnjič pogledajo Costa Card in jo
lahko obdržiš za spomin. V terminalskem poslopju nato
poiščeš svojo prtljago; ta je razvrščena po kupih iste
barve.
Zaradi dolgotrajnega izkrcavanja smo zamudili vlak iz Benetk.
Poklical sem Svet križarjenj. Ti so imeli v Benetkah na
letališču svoj kombi (firme GoOpti), ki je imel še nekaj
prostih mest za Ljubljano. Dali so mi njegovo telefonsko
številko in kombi se je pripeljal v pristanišče ter nas
vkrcal. To je bilo dokaj zapleteno, ker je padal dež in se je
po pomolih motala množica ljudi iz kar petih zasidranih
križark. Plačali smo 3 × 25 EUR (ter še 25 EUR
napitnine) in se lepo pripeljali domov. Vseskozi nas je močil
dež, kar je bilo po desetih dneh vročine in sonca precej
moteče.
Naknadno sem izvedel, da bi lahko ladijsko osebje zaprosil, naj
nas izkrcajo prej, s potniki druge barve, zaradi časovne
stiske. Če pa bi imeli naročen kombi namesto vlaka, bi kombi
lahko počakal, vlak pač ne more.
Obračun stroškov
Zglajen obračun izdatkov za tri osebe (ena mladoletna) je
naslednji.
================
Kaj EUR
—————-
Vlak 300
Kombi 100
Ladja 2800
Napitnina 250
Pijača 200
Ekskurzije 300
Vstopnice 150
Razno 100
~~~~~~~~~~~~~~~~
Vsota 4200
Če bi človek pazil na denar, bi verjetno zadostovalo okrog
1500 EUR na odraslo osebo.
Zaključek
Križarjenje je bilo zanimiva izkušnja. Dobro je, da enkrat
vidiš, kako to gre. Bi pa zadeve ne ponavljal. Plavaš in
sončiš se lahko na kopnem, ne na ladji. Nekaj perverznega je
v tem, da se sredi morja kopaš v miniaturnem bazenu. Gneča je
huda. Ekskurzije so bistveno prekratke. Bolje je iti za pet dni
v Atene in za pet dni v Istanbul, kot pa v desetih dneh
obiskati, po nekaj ur, cel kup različnih lokacij. Pijača je
draga. In presek gostov je pač tak, kot je. Končno je tudi
zelo nevljudno do domačinov, ko jim kot del razbrzdane črede
preplaviš njihov kraj in vtikaš nos v njihove cerkve in
podobno.
Je pa križarjenje gotovo zanimivo, kot sem videl, za mladino,
ženske in ostarele pare. Ležijo na ležalnikih in se
sončijo. Jedo, kolikor hočejo in zmorejo. Stalno potekajo
nekakšne animacije – kvizi, tekme, plesni tečaji, klovni,
pevci, glumači ipd. Na voljo so igralnice in kazino. Tako
človeku menda nikoli ni dolgčas. Kot da bi bil čas brezdelja
nekaj, česar se je treba izogibati. In izjemna vljudnost ter
postrežljivost osebja dajeta potniku nenehni in lažni
občutek, kako bogat in pomemben je. Za nas, ki imamo raje bolj
umirjeno in manj čredno dopustovanje, pa obstajajo boljše
vrste potovanj.
Priloga
Slika 1. Križarka Costa Magica. Dolžina 270 m, masa 100 tisoč ton.